Predstavljajte si dimni alarm, ki je tako občutljiv, da se sproži vsakič, ko kdo popeče kruh. Alarm opravlja svojo nalogo, saj zazna morebitno nevarnost, vendar je njegov odziv močnejši, kot to zahteva situacija. Nekaj podobnega se lahko zgodi, ko napredna zdravila v telo dostavijo RNA ali DNA: imunski sistem se lahko na genski material odzove, kot da je znak okužbe, in povzroči vnetje, ki lahko omeji zdravljenje.
Novi članek, katerega avtorji so nekateri ključni člani CTGCT, je bil objavljen v reviji Molecular Therapy z naslovom Decoupling reactogenicity from efficacy enables safer mRNA vaccines, AAV gene delivery, and in vivo base editing. Članek nakazuje, da je mogoče ta biološki alarm utišati, ne da bi s tem preprečili delovanje terapije. Raziskavo so izvedli znanstveniki z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo ter CTGCT na Kemijskem inštitutu skupaj s sodelavci z Inštituta za virologijo Tehniške univerze v Münchnu.
Ključni pojmi
- Terapevtiki na osnovi nukleinskih kislin uporabljajo RNA ali DNA, da celicam posredujejo biološka navodila. Mednje sodijo mRNA-cepiva, genske terapije z virusnimi vektorji in zdravljenja z urejanjem genoma.
- Prirojena imunost je hitra prva obrambna linija telesa. Vključuje senzorje, ki zaznavajo molekularne znake okužbe ali poškodbe celic.
- Reaktogenost označuje kratkotrajne reakcije, ki jih povzroči aktivacija imunskega sistema, kot so povišana telesna temperatura, utrujenost in bolečine v mišicah. Pri nekaterih načinih genskega prenosa lahko vnetje prispeva tudi k toksičnosti ali omeji odmerjanje.
- Lipidni nanodelci oziroma LNP so zelo majhni delci na osnovi maščob, ki zaščitijo mRNA in jo pomagajo dostaviti v celice.
- Adeno-asociirani virus oziroma AAV je spremenjen virusni vektor, ki se uporablja za prenos terapevtskega genskega materiala v celice. AAV9 proučujejo za uporabo, ki vključuje tudi dostavo v živčni sistem.
- Urejanje baz je tehnika urejanja genoma, s katero je mogoče spremeniti posamezno črko DNA, ne da bi prerezali obe verigi molekule DNA.
- Hidroksiklorokin oziroma HCQ je uveljavljeno zdravilo, ki se uporablja za odobrene indikacije, med drugim za avtoimunske bolezni. V tej raziskavi so raziskovalci proučevali, ali lahko spremeni način, kako se celice odzivajo na dostavljene nukleinske kisline.
Ko koristna dostava sproži pretiran alarm
Zdravila na osnovi RNA in DNA delujejo tako, da v celice vnesejo biološka navodila. Odvisno od vrste zdravljenja lahko ta navodila celici naročijo, naj proizvede cepivni antigen, nadomesti manjkajočo beljakovino ali popravi gensko različico, povezano z boleznijo.
Težava je v tem, da celice ne morejo samodejno prepoznati, ali je vneseni genski material terapevtski ali nevaren. Imunski sistem se je razvil tako, da zaznava RNA in DNA na neobičajnih mestih, saj lahko njuna prisotnost kaže na okužbo. Ko celični senzorji zaznajo ta material, lahko sprožijo sproščanje vnetnih molekul.
Če se vrnemo k primerjavi z dimnim alarmom: dostavljena navodila niso požar. Kljub temu lahko imunski sistem zazna nekaj, kar je povezano z nevarnostjo, in sproži alarm.
Raziskovalci so podoben zgodnji vzorec vnetnega odziva opazili pri več tehnologijah dostave, med drugim pri mRNA, zapakirani v lipidne nanodelce, adenovirusnih vektorjih in vektorjih AAV9. V mišjih modelih so vnetni signali hitro narasli in večinoma dosegli vrh približno šest ur po aplikaciji.
Prazni lipidni nanodelci so pri primerljivih volumnih povzročili le majhen odziv. To je pokazalo, da je bil v preizkušenih pogojih pomemben povzročitelj vnetja tovor nukleinskih kislin, ne le dostavni sistem.

Ta skupni odziv je pomemben, ker se o zdravilih na osnovi mRNA, virusnih vektorjih in urejevalnikih genoma pogosto razpravlja kot o ločenih tehnologijah. Raziskava opozarja na izziv, ki povezuje vse tri: odziv telesa na RNA ali DNA, ki jo te tehnologije dostavijo.
Pri cepivih lahko ta odziv prispeva k začasnim učinkom, kot so povišana telesna temperatura, utrujenost ali bolečine v mišicah. Pri drugih genskih zdravilih, zlasti tistih, ki zahtevajo večje ali ponavljajoče se odmerke, ima lahko vnetje resnejše posledice. Omeji lahko količino zdravila, ki jo je mogoče aplicirati, oteži ponovno odmerjanje in prispeva k toksičnosti v občutljivih organih, kot so jetra ali možgani.
Ker se vse več zdravil na osnovi nukleinskih kislin približuje klinični uporabi, postaja težava z odmerjanjem vse pomembnejša. Zdravljenje je lahko načeloma zelo učinkovito, vendar njegovega potenciala ni mogoče v celoti izkoristiti, če telo ne prenese odmerka, potrebnega za doseganje koristi.
Utišanje alarma, ne da bi ga izklopili
Raziskovalce je zanimalo, ali je zgodnji vnetni odziv nujen za delovanje terapije na osnovi nukleinskih kislin. Z drugimi besedami: ali bi lahko zmanjšali občutljivost alarma, ne da bi odstranili njegove baterije?
Da bi to raziskali, je skupina uporabila HCQ (hidroksiklorokin) in z njim spremenila način, kako celice zaznavajo nukleinske kisline. Laboratorijski poskusi so pokazali, da je zdravilo medsebojno delovalo z nukleinskimi kislinami in spremenilo razmere v endosomih, celičnih razdelkih, v katerih je več receptorjev, odgovornih za prepoznavanje tuje RNA in DNA.
Zdravljenje je zmanjšalo aktivacijo zgodnjih vnetnih signalnih poti po dostavi nukleinskih kislin. Pomembno je, da imunskega sistema ni preprosto izključilo. Odzivi, aktivirani prek nepovezanih eksperimentalnih poti, so ostali funkcionalni, kar kaže na bolj selektiven učinek na zaznavanje nukleinskih kislin in ne na splošno zaviranje imunskega sistema.
V poskusih cepljenja na miših je ta pristop zmanjšal zgodnje sproščanje vnetnih molekul po cepljenju z mRNA in adenovirusnim cepivom. Hkrati so se večinoma ohranila glavna merila delovanja cepiva, vključno s tvorbo protiteles in celičnimi imunskimi odzivi. Tudi dolgoročnejši poskusi so do 84 dni po prvi imunizaciji z mRNA pokazali primerljive ravni protiteles in populacije aktiviranih imunskih celic.
Rezultati niso bili enaki v vseh eksperimentalnih pogojih. Eden od načinov aplikacije HCQ skupaj z mRNA-cepivom je povzročil zmerno zmanjšanje nevtralizacije živega virusa. Tega zmanjšanja niso opazili, kadar so HCQ aplicirali pred cepljenjem. Razlika kaže, zakaj bi bilo treba pred morebitno klinično uporabo tega pristopa skrbno ovrednotiti odmerek, čas in način aplikacije.
Širša ugotovitev je kljub temu pomembna: močan zgodnji vnetni odziv očitno ni bil nujen, da so preizkušena zdravljenja ostala učinkovita. Imunski alarm je bilo mogoče utišati, medtem ko so se terapevtska navodila še naprej dostavljala in uporabljala.
Širše varnostno okno za genski prenos in urejanje genoma
Raziskovalci so proučili tudi primere, v katerih vnetje pomeni bolj neposreden varnostni izziv kot začasne reakcije na cepivo.
V enem od poskusov so z AAV9 dostavili genski material v mišje možgane. Tovrstni vektor proučujejo za nevrološke uporabe, vendar lahko vnetje v možganih vpliva na krvne žile, podporne celice in krvno-možgansko pregrado, ki nadzoruje prehajanje snovi med krvnim obtokom in možganskim tkivom.
Uravnavanje zgodnjega zaznavanja nukleinskih kislin je zmanjšalo vnetne spremembe ter pomagalo ohraniti označevalce, povezane s celovitostjo krvno-možganske pregrade, krvnimi žilami, glijskimi celicami in nevroni. Ključno je, da je izražanje dostavljenega gena ostalo nespremenjeno. Alarm je bil tišji, vendar je dostava še vedno dosegla cilj.
Skupina je proučevala tudi ponavljajočo se dostavo mRNA v lipidnih nanodelcih in dostavo večjih odmerkov. Zdravljenje s HCQ je zmanjšalo vnetne signale, zvišanje ravni jetrnih encimov in zmanjšanje števila trombocitov. Hkrati je mRNA še naprej proizvajala želeno beljakovino.
Nazadnje so raziskovalci pristop preizkusili z urejevalnikom baz, dostavljenim z mRNA, ki je ciljal gen PCSK9. Ta sodeluje pri uravnavanju holesterola v lipoproteinih majhne gostote (LDL), ki ga pogosto imenujemo »slabi« holesterol. Zgodnji vnetni odziv in znaki poškodbe jeter so se zmanjšali, pričakovano zmanjšanje količine PCSK9 v obtoku pa je pokazalo, da je urejanje genoma ostalo učinkovito.

Te ugotovitve bi lahko imele pomen, ki presega izboljšanje počutja po cepljenju. Nekatere napredne terapije potrebujejo razmeroma velike odmerke, da dosežejo dovolj celic, zdravljenje dolgotrajnih bolezni pa bo morda treba uporabiti večkrat. Če vnetje omejuje odmerjanje, sicer obetavna terapija morda ne bo dosegla svojega polnega kliničnega potenciala.
Metoda, ki poveča razmik med učinkovitim in škodljivim odmerkom, bi zato lahko pripomogla k bolj praktični uporabi zdravil na osnovi nukleinskih kislin. Prav tako bi lahko podprla njihovo uporabo v tkivih, kjer je vnetje še posebej nevarno.
Uveljavljeno zdravilo, vendar nova uporaba
Preusmeritev obstoječega zdravila v novo uporabo ima prednosti pred razvojem nove spojine od začetka. HCQ ima dolgo zgodovino klinične uporabe pri odobrenih indikacijah, zato so njegova farmakologija, odmerjanje in varnostni profil razmeroma dobro opredeljeni.
»Ključna prednost tega pristopa je, da za novo uporabo uporabi zdravilo, katerega farmakologija, odmerjanje in varnostni profil so dobro opredeljeni zaradi dolgotrajne in široko razširjene klinične uporabe,« je povedal prof. Roman Jerala. »To lahko olajša prehod v klinično vrednotenje, vendar je treba njegovo novo uporabo v kombinaciji s terapevtiki na osnovi nukleinskih kislin posebej oceniti v ustrezno zasnovanih kliničnih preskušanjih.«
To razlikovanje je bistveno. Raziskava je bila izvedena na celicah in živalskih modelih. Ne dokazuje, da bi morali ljudje, ki prejmejo mRNA-cepivo, gensko terapijo ali zdravljenje z urejanjem genoma, prejeti tudi HCQ.
Znano zdravilo lahko deluje drugače, kadar se uporablja za nov namen, v drugačnem odmerku ali v kombinaciji z drugim zdravljenjem. Klinične raziskave bi morale za vsako uporabo posebej ugotoviti, ali je pristop varen in koristen. Raziskovalci bi morali določiti tudi najprimernejši čas in odmerek.

Zmanjšanje zgodnjega vnetja ne bo nujno koristilo vsakemu zdravljenju na osnovi nukleinskih kislin. Nekatera terapevtska cepiva, vključno z določenimi pristopi, namenjenimi spodbujanju imunskega odziva proti raku, so lahko odvisna od močnejše aktivacije imunskega sistema.
Rekalibracija alarma bo zato zahtevala natančnost. Cilj ni zmanjšati budnosti imunskega sistema, temveč preprečiti pretiran odziv, kadar ta omejuje zdravljenje.
Na poti k varnejšim in prilagodljivejšim genskim zdravilom
Raziskava prinaša predklinične dokaze, da ni nujno, da se vnetje in terapevtska učinkovitost vedno povečujeta in zmanjšujeta skupaj. V preizkušenih modelih je zmanjšanje zgodnjega izbruha vnetja ohranilo odzive na cepivo, tvorbo terapevtskih beljakovin, delovanje virusnih vektorjev in učinkovitost urejanja genoma, hkrati pa zmanjšalo več kazalnikov toksičnosti.
Če bo mogoče to načelo varno prenesti na bolnike, bi lahko izboljšalo prenašanje naprednih zdravil, omogočilo ponavljajoče se zdravljenje ali zdravljenje z večjimi odmerki ter podprlo dostavo v ranljive organe. To bi bilo lahko še posebej pomembno pri redkih genskih boleznih, nevroloških motnjah in drugih boleznih, pri katerih terapije na osnovi nukleinskih kislin ponujajo možnost obravnave osnovnega biološkega vzroka.
Raziskava namesto izklopa telesnega alarmnega sistema nakazuje bolj premišljen cilj: njegovo rekalibracijo, da nas bo še naprej varoval, ne da bi koristnim terapijam preprečeval delovanje.
Eksperimentalno delo sta vodila dr. Duško Lainšček in Špela Malenšek, sodelovali pa so Vida Forstnerič, Anja Golob-Urbanc, Sara Orehek, Jure Bohinc, Mateja Manček Keber, Timotej Sotošek, Hana Esih, Peter Pečan, Jelica Pantović-Žalig, Mojca Benčina, Romina Bester, Ulrike Protzer in Roman Jerala.
Raziskavo so podprli Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, projekt CTGCT Teaming v okviru programa Obzorje Evropa ter nemško Zvezno ministrstvo za izobraževanje in raziskave.
CTGCT se zahvaljuje vsem avtorjem, raziskovalcem in sodelavcem, katerih delo je prispevalo k tej raziskavi. Članek temelji na delu Lainšček, D., Malenšek, Š., Forstnerič, V., Golob-Urbanc, A., Orehek, S., Bohinc, J., Keber, M. M., Sotošek, T., Esih, H., Pečan, P., Pantović-Žalig, J., Benčina, M., Bester, R., Protzer, U., & Jerala, R. (2026). Decoupling reactogenicity from efficacy enables safer mRNA vaccines, AAV gene delivery, and in vivo base editing. Molecular Therapy. https://doi.org/10.1016/j.ymthe.2026.09.033